TEST: Geely Cityray: "Žarek samozavesti" (avtomobilizem.com, 4. 4. 2026)

15.04.2026

Potem ko je kitajski proizvajalec Geely na naša cestišča že »prežarčil« športno uporabna modela Coolray (kul žarek) in Starray (zvezni žarek), je svoj prostor pod zvezdami našel še kompaktni križanec Cityray (urbani žarek) in zapolnil njihovo modelno paleto. Pri čemer se ne bi prav nič čudil, če bi se jim v bližnji prihodnosti pridružil še kakšen … X-ray.

Cityray morda na prvi pogled deluje kot še en kompaktni križanec, ki se bo izgubil v nepregledni množici podobnih, a že po prvih metrih pokaže, da ga ne gre jemati z levo roko. Linije morda res spominjajo na njegovega večjega in nekoliko prestižnejšega brata Starraya, kar pa mu kljub temu lahko štejem v plus. V tej novodobni kitajski oblikovni »mineštri«, kjer vsaka znamka išče svojo identiteto, Geely počasi gradi prepoznavno oblikovalsko rdečo nit. Pa četudi nekateri v njej še vedno vidijo sledi Lexusa, DS-a (npr. sprednji žarometi) ter Cadillaca.

Kakorkoli že, model Boyue – kot se imenuje na domačem trgu – ki sicer nastaja na isti platformi kot manjši Coolray (BMA), velja za enega bolj opaznih kompaktnih križancev na cesti. K opaznosti prispeva predvsem masivna sprednja maska, na kateri se blešči kar 256 LED diod, ter še bolj drzno oblikovan zadek s kar 4 (!) izpušnimi cevmi, pri katerih pa – zanimivo – ne gre za ponaredek. Pri najdražjem paketu GF+ Sport so cevi razporejene na sredino, zaradi česar vozilo deluje skoraj kot borbeno vozilo sredi bojnega polja. A je le potrebno priznati, da vse skupaj izpade kar preveč ambiciozno, saj Cityray nikakor ne želi posnemati športno uporabnih »raket«, na katerih se bleščijo kratice AMG, M ali RS.

Urbani bojevnik

Cityray na papirju ne obljublja adrenalinskih izletov ali rekordnih pospeškov, a že ob prvem pritisku na plin pokaže, da je lahko življenje z njim tudi zabavno. Že dobro poznani 1,5-litrski agregat lastnega razvoja, ki sicer poganja tudi ostala dva Geelyjeva »žarka« (Coolray in Starray), ponuja dovolj zdravih 174 »konjev« največje moči ter 290 Nm navora, kar se odlično ujema z Cityrayevo naravo. Za razliko od večjega brata deluje opazno bolj živahno, kar pa niti ne preseneča, saj je Cityray na tehtnici lažji za več kot 100 kilogramov, merilni instrumenti pa pokažejo skoraj 2 sekundi hitrejši pospešek od mirovanja do stotice.

Dvosklopčna menjalna avtomatika sicer zelo lepo sodeluje z motorjem ter prestavlja dovolj nezaznavno, a le dokler voznik ne poskuša sprostiti celotne konjenice na plano – takrat se zna malce zmesti. A nič hudega! Cityray tako ali tako ni zasnovan kot športni dirkač, temveč kot zanesljiv (pri)mestni sopotnik, ki zna poskrbeti za prijetno in dovolj udobno vožnjo, ne da bi povzročal glavobole vozniku.

Njegovo podvozje, ki – za razliko od večjega Starraya z Volvovo gensko zasnovo (XC40) – nima takšne tehnične podpore, je nastavljeno izrazito bolj na udobje kot dinamiko. Pri vsakodnevni vožnji sicer lepo blaži večino cestnih neravnin, a v določenih situacijah razkrije nekoliko manj usklajeno delovanje – predvsem pri zaporednih neravninah ali hitrejših menjavah smeri. Občutek je občasno malce neenakomeren (beri: avto je v določenih situacijah mehak in udoben, v drugih pa malce nervozen ali tog), a nič takega, kar bi kvarilo udobje ali sproščenost pri vsakdanji rabi.

Če vzamemo v obzir njegovo ceno, Cityray še vedno ponuja presenetljivo »odrasle« vozne občutke, kakršne bi si brez slabe vesti želeli tudi pri kakšnem precej bolj renomiranem evropskem proizvajalcu. Resda so občutki na volanu nekoliko bolj »odtujeni«, kot pri Starrayu, kar pa bo opazno zgolj pri kakšnih ostrejših manevrih.

Med malce bolj defenzivno vožnjo bo obenem razveselil s porabo goriva, ki je bila tokrat za okrogel liter manjša kot pri Starrayu.

Upornik v mestu

Geely Cityray nikakor ni avtomobil, ki bi želel na silo spreminjati avtomobilski svet. Ne igra na karto prestiža, eksotike ali lažnega športnega pedigreja. Namesto tega ponuja nekaj precej bolj oprijemljivega – veliko avtomobila za razumen denar. Brez pretiranega blefa.

Pri Geelyju Cityray gre za tisto vrsto modela, pri katerem se sprva še malce posmehuješ logotipu, nato pa se zalotiš, kako ti sčasoma postaja celo všeč. Hkrati pa pri znamki Geely ni prav veliko možnosti, da bi šlo za še en kratkoročni kitajski eksperiment – podjetje namreč stoji dovolj trdno in dovolj dolgo, da svoje obljube tudi dejansko zna uresničiti.

Malce več pomislekov vzbuja le hitrost menjave njihovih modelov. Te Geely menjuje skoraj tako pogosto kot Italijani predsednike vlad – prehitro, da bi si človek zapomnil vsa imena. Posamezna generacija (vsaj za zdaj) »zdrži« le tri leta. A roko na srce – nekaj podobnega smo že gledali tudi pri Korejcih.

Morda Cityray ni avto, čigar sliko bi si želel za ozadje na telefonu, a je – ob dani akcijski ceni – vseeno dovolj prepričljiv, da bi lahko zamenjal marsikaterega bolj prepoznavnega križanca na domačem dvorišču.